Na prijetnih hodnikih paliativnih enot za oskrbo negovalci doživljajo trenutke, ki jih lahko opiše le malo besed. Med njimi je ta gesta. Tisti, ki ga nihče ne pričakuje, da nihče v resnici ne razloži. Roke, ki se počasi dvignejo na nebo, kot da dojamejo nevidno roko. Mehko, tekoče, skoraj graciozno. In vedno znova se vrača pri bolnikih, ki se ne poznajo.
Prizor, ki ga negovalci nikoli ne pozabijo
Predstavljajte si prizor. Tiha soba. Mehka svetloba. In nenadoma pacient dvigne roke, strmi na določeni točki v sobi, šepeta ime. Včasih se pojavi nasmeh.
Preproste stavke spremljajo to gesto: “Postajam domov. “Tu je. “Vidim mamo. “Besede, ki zamrznejo negovalce na kraju samem. Kdo naredi solze, pride brez opozorila.
Kaj je najbolj zanimivo? To ni izolirana gesta. Medicinske sestre po vsem svetu poročajo o povsem isti stvari. Isto gibanje. Ista mirnost. Ista svetloba v očeh.
👉 Klicken Sie auf die Schaltfläche unten, um weiterzulesen.
Seite 1 von 5
Ähnliche Beiträge
