Sprijaznimo se: imamo radi opaziti znake, kjer jih morda ni. Oblak v obliki srca, strelska zvezda v popolnem trenutku ali tista zamegljena silhueta, za katero se zdi, da nam utripa z nebes … Te majhne naključja prebudijo nekaj globokega v nas. Ni nujno versko ali duhovno prepričanje, temveč dih domišljije, suspendiran trenutek, ko vse postane mogoče. V resnici tovrstna slika deluje kot ogledalo našega stanja duha: odraža naše upanje, naše dvome, naše želje. Ta umetniški zamegljenost med resničnostjo in interpretacijo mu daje vso svojo lepoto. Nekateri ga vidijo kot iztegnjeno roko od drugod, drugi pa jo raje berejo kot lepo naključje. In obe viziji imata svoj čar.
Klic z neba: povabilo, da se upočasni
V našem hektičnem življenju ti trenutki čudenja pridejo ravno ob pravem času. Prisilijo nas, da v času diha ustavimo videz navzgor. Kaj pa, če je bilo to pravo sporočilo? Preprosto povabilo, da odložimo telefon, pogledamo, da se ponovno povežemo s tem, kar nas obdaja. Tudi brez logične razlage nas ta slika misli. Zastavlja vrtoglava vprašanja: kako daleč se širi naše vesolje? Ali smo sami v tej neizmernosti? Ali mora vse imeti razlago ali se nekatere stvari vredno počutiti? In globoko v sebi ni najboljše, kar ne razume vsega?
Kaj če bi pogledali nocoj?
Ta posnetek Alfreda je morda le igra svetlobe … ali znak nepričakovanega. Toda glavne stvari ni tam. Pomembno je, kaj povzroča v nas: poezija, čustvo, vprašanje, ki nam teče skozi glave. Kaj pa, če je bila to resnična moč slike? Da ne bi pokazali, ampak da bi ljudje sanjali, odprli vrata domišljiji. Torej, ko naslednjič greš ven po temi, si vzemi čas. Poglej gor. Kdo ve, nebesa imajo morda tudi malo sporočila samo za vas.
